|
|
|
 |
| Družina |
22/01/2006 |
|
|
|
|
Tako je denimo Skupnost sv. Egidija v zacetku devetdesetih let 20. stoletja 27 mesecev vodila pogajanja med sprtima stranema v državljanski vojni v Mozambiku; iztekla so se z mirovnim sporazumom. Te in druge uspehe pri reševanju sporov – med njimi so tudi posredovanja v Gvatemali in Burundiju – so dosegli po dolgih letih trdega dela v najtemnejših kotickih italijanske družbe. »Naša želja je bila spremeniti svet, toda naš svet je bil Rim in najprej smo morali spremeniti Rim,« se spominja Andrea Riccardi. Zgodba Skupnosti sv. Egidija se zacenja leta 1968, ko je 18-letni sin bancnika skupaj s prijatelji odšel v revne cetrti rimskega predmestja. Po dva in dva so šli pomagat osnovnošolcem pri ucenju in pisanju domacih nalog. Vsako jutro, še pred poukom, so skupaj molili ob dnevnem evangeliju. Navdihovali so se pri sv. Francišku Asiškem in njegovi preprostosti. Že pet let kasneje, leta 1973, so mladi vodili deset centrov v rimskem predmestju, kjer so pomagali osnovnošolcem pri ucenju in pripravljali maše. Naselili so se v priljubljeni cetrti Trastevere v zapušcenem samostanu sv. Egidija, po katerem so se tudi poimenovali. Tam so vsak vecer skupaj molili. Kmalu so našli nove prijatelje, ostarele. Skupnost, ki danes šteje okoli petdeset tisoc clanov v 70 državah, se odtlej bori za to, da bi olajšali življenje starostnikov: danes »egidijci« v cetrtih Trastevere in Testacolo spremljajo 2800 ljudi, starejših od 75 let. V zacetku osemdesetih let so se zaceli posvecati invalidnim in danes med drugim vodijo bivanjske skupnosti za odrasle invalide, restavracijo in prirejajo njihovo letno slikarsko razstavo. Za brezdomce prostovoljci trikrat na teden v menzi, namenjenih njim, postrežejo 1500 obrokov hrane. »Naše delo je to, da se približamo izkljucenim iz družbe. In da ne pozabimo, da brez molitve in spreobrnjenja ljubezen do ubogega ni mogoca,« pravi Riccardi. V osemdesetih letih so se spoprijateljili tudi z Janezom Pavlom II. in leta 1986 je Sveti sedež skupnost priznal kot združenje laikov. Po zgledu asiškega srecanja med verstvi so zaceli prirejati podobna medverska srecanja, na katera povabijo verske voditelje z vsega sveta. »Sanjati moramo o boljšem svetu, v katerem je mir mogoc,« pravi Riccardi in poudarja, da je vse povezano: notranji mir, mir v družinah, mir v mestih in predmestjih, med narodi ... »Mir je izbira, odlocitev, ki jo je treba uresnicevati.« Graditelj miru postaneš tako, da najprej moliš, meni Riccardi. »V naše trde, tekmovalne družbe mora kršcanstvo prinesti socutje. Brez njega ne more biti življenja, cloveštvo se sicer znajde pred praznino in nicem.« Za Riccardija, po poklicu univerzitetnega profesorja kršcanske zgodovine, je eden izmed prvenstvenih ciljev tudi edinost kršcanskih cerkva. Pravi, da sanja o srecanju med pravoslavno in katoliško Cerkvijo v ne tako oddaljeni prihodnosti, pri cemer ima v mislih mocnejši dialog v medsebojni ljubezni. »Treba je biti v dialogu drug z drugim na temelju ljubezni in se zavedati, da ne moremo naprej loceni. Gospodova zapoved nas vodi k temu, da bi se združili, in zahteve tega globaliziranega sveta.« Kot pravi, se moramo zavedati, da edinost ni nekaj nemogocega ali revolucionarnega. Edinost zanj pomeni pojasnitev nekaterih teoloških vprašanj in sprejemanje drug drugega v cerkvenih strukturah, kakršne so. Riccardi pripoveduje, da je moskovski metropolit Nikodim v šestdesetih letih prejšnjega stoletja sanjal o tem, da bi se pravoslavna in katoliška Cerkev združili leta 2000. »Preprican sem, da z edinostjo ni mogoce odlašati.« Za Riccardija bi bil pomemben korak na poti k temu cilju to, da bi katolicani, protestanti in pravoslavni skupaj obhajali spomin na mucence 20. stoletja. »To bi bilo dejanje globokega premisleka o 20. stoletju, stoletju strašnih delitev med kristjani, hkrati pa tudi odkritja njihove edinosti.« Marjan Pogacnik
|
|
|
|